Dom pod Storžičem je vrh visok 1.123 m, ki se nahaja na SZ strani od Storžiča v bližini planine Jesenje. Na vrhu se nahaja dom, ki nosi enako ime po vrhu. Vrh je znan po sankaškem spustu v dolino in po planinskih postojankah, ki se ustavijo pred nadaljevanjem poti. Večino časa je stalno odprt in imajo tudi dobro ponudbo hrane.
V nadaljevanju bomo opisali našo sankaško izkušnjo, ki upam, da vas bo tudi spravila na sankaški podvig v zimskem času. Torej, z avtom smo iz Ljubljane krenili proti Tržiču in od tod naprej v dolino pod Storžičem. Peljali smo se skozi Tržič v smeri Dolžanove soteske, nato pa držali smer Loma pod Storžičem in Grahovš. Na začetku smo peljali po lepi kopni asfaltni cesti, a se je sčasoma le-ta spremenila v ledeno snežen in steptan kolovoz z ledenimi kolesnicami, kjer lahko nižji avtomobili celo nasedejo. Parkirali smo na manjšem parkirišču na ugodno parkirno mesto in se peš odpravili proti vrhu. Iz parkirišča smo nekaj časa pot nadaljevali po cesti. V zasneženem času je težje brati smerokaze, zato smo kljub temu zavili iz ceste in nadaljevali po makadamu. S seboj smo imeli svoje sanke, zato je bilo potrebno gaziti z njimi proti samem vruhu Doma pod Storžičem. Po nekaj časa hoje po cesti smo se preko potoka zmerno strmo vzpenjali po vse bolj zasneženi pokrajini. Po nekaj časa prehitre hoje na bolj odprtem terenu smo počasi začeli delati postanke. Hoja po snegu in vlečenje sank nas je počasi začelo upočasnjevati, zato smo si na vsake toliko časa malo oddahnili. V nadaljevanju poti smo lahko že počasi lahko videli razgled na severne stene Storžiča in nekaj okoliških manj pomembnih vrhov, sčasoma pa smo lahko videli tudi Triglav, Rjavino, Stol in Begunjšico. Zimska idila je popestrila lepoto narave, kjer smo do vrha zmeraj bolj uživali. Vreme je bilo naravnost idealno. Sčasoma smo zopet prišli na cesto in v nekaj minutah prišli do koče, kjer se sankaška steza tudi prične. Na vrhu nas je pričakala gruča sankačev, ki je imela podobne sanje v tem dnevu kot mi, tako da smo si komaj izborili prostor za čaj in nekaj za pod zob v Domu pod Storžičem. Sčasoma se je koča vse bolj izpraznila, in ko so tudi mi izpraznili krožniki, smo bili pripravljeni na spust.
Spust po cesti navzdol ni bil hud, tako da smo lahko uživali v sankaškem dnevu. Na poti navzdol smo poskušali zajeti, kakšen zanimiv posnetek in uživati v zmerni hitrosti. Na progi ni bilo več toliko sankačev kot prej, zato smo lahko hitrost prilagajali svojim potrebam. Nekaj ovinkov in ravnin nas je v nekaj minutah pripeljalo v dolino. Zelo zanimiva izkušnja, ki bi jo bilo potrebno vsekakor še enkrat ponoviti.
Comments